UVOD


V imenu Allaha Milostnega, Usmiljenega


Vsa pohvala pripada Allahu, ki je poslal Muhammeda kot prinašalca dobrih novic in svarilca, kot pridigarja islama z Njegovim dovoljenjem in kot svetlo luč in ki je odlikoval njegove prijatelje ter jim podaril veliko odliko. Naj bo veliko število in nenehni pozdravi in blagoslovi na našega poslanca Muhammeda, njegovo družino in njegove prijatelje. In potem...


Iskanje Boga Stvarnika:


Ko sem bil v zgodnjih dvajsetih letih svojega življenja, sem se lotil raziskovalnega potovanja po svetu, obiskal sem številne države po svetu in spoznal veliko različnih kultur in običajev. Mojo pozornost so pritegnile razlike, ki obstajajo med religijami po vsem svetu, tako sem videl budistične menihe in njihovo odrekanje in izoliranost od tuzemskega življenja ter njihovo posvetitev čaščenju njihovega boga Bude, videl sem krščanske redovnike, njihovo izoliranost v samostanih in njihovo zavzetost s čaščenjem njihovega Boga Jezusa Kristusa, videl sem tiste, ki častijo drevesa, kamen, krave, podgane, ogenj, denar in druge nežive predmete, in videl sem tiste, ki ne verjamejo v obstoj Boga ali verjamejo v obstoj Boga, ampak pravijo, da o njem ne vedo nič.


Želel sem slišati stališče vsakega od njih o tem, kaj častijo, in ugotovil sem, da budisti kategorično (neomahljivo) verjamejo, da je budizem prava pot in da so ostale religije v zablodi, kristjani verjamejo, da čaščenje Kristusa in sledenje Evangelija predstavlja pot odrešenja in ateisti ne verjamejo v obstoj raja in pekla. Ugotovil sem, da svetovne statistike kažejo na obstoj skoraj dveh milijard budistov, dveh milijard kristjanov, dveh milijard muslimanov in milijonov ateistov po vsem svetu in da je nemogoče verjeti v vse te religije, v katere oni vsi verujejo in jih šteti za resnične, to pomeni, da je samo ena religija med temi, ki sem jih prej omenil, resnična, ostale pa so lažne in da je Bog Stvarnik tega vesolja Eden in da je religija, ki jo je poslal ljudem, ena. Religija predstavlja pot do Boga, in pot do Njega je ena; to je, da se samo Njega časti, brez


4


pridruževanja partnerstva pri čaščenju in da se ne dodaja ničesar novega in nobenih zabavnih zgodb v to eno vero.


Kdo je ta Bog Stvarnik in katera je Njegova prava (resnična) vera?


Preden se peljete po cesti z avtomobilom, se morate najprej prepričati, da greste v pravo smer, ker bi v nasprotnem primeru to pomenilo izgubo, škodo in poraba truda brez koristi. V tem našem, tuzemskem življenju, se moramo najprej prepričati, da smo na pravi poti, ki vodi do Hiše uživanja v prihodnjem (večnem) življenju. Ali so se budistični menihi prepričali, preden so se posvetili čaščenju Bude, da so na pravi poti, ali so zapravili življenje v sledenju religije, ki ni prava vera Boga Stvarnika? Ali so se krščanski menihi preden so se posvetili meništvu in čaščenja Kristusa prepričali, da je to pot odrešenja in da je njihova sveta knjiga govor Stvarnika? Ali so se ateisti prepričali, da to vesolje nima Boga in da se je vesolje pojavilo iz nič ali da je vesolje ustvarilo samo sebe, in da po smrti, ni obračuna (za svoja dejanja) ni Raja niti Pekla in da je krepost enaka razvratu in se za to ne bo odgovarjalo in da zločinec, ki ne bo kaznovan za svoje zločine v njegovem tuzemskem življenju, ne bo odgovarjal oziroma kaznovan tudi po njegovi smrti?


Da bi odgovoril na vsa ta vprašanja, sem poskušal pomagati tistim, ki resnično iščejo pot resnice. Svojo pozornost sem osredotočil prvo na krščanstvo, zaradi velikega števila njegovih privržencev. Ker krščanstvo, njegov nauk in njegovo učenje temelji na Svetem pismu, je bilo treba najprej ugotoviti izvor te knjige in njeno pristnost. Ali ta knjiga res vsebuje besede Stvarnika in njegovo božansko razodetje ali pa so to besede običajnih človeških bitij, ki so jo kristjani posvetili (naredili za sveto)?


Pomembnost Svetega pisma:


Pomembnost Biblije oziroma Svetega pisma izvira iz dejstva, da jo sledi skoraj dve milijardi kristjanov po vsem svetu. Cerkev je na tej knjigi postavila temeljni kamen in verski nauk ter narisala pot do odrešenja. Iz nje se nam pripoveduje o življenju Jezusa, mir z njim in dogodke, ki so se mu dogajali. Iz nje se vzame nekaj citatov oziroma stavkov na številnih mednarodnih konferencah ali parlamentarnih zasedanjih, v pridigah


5


in zgodbah pri odpiranju jutranjih taborov za otroke v šolah krščanskih držav, iz nje vzamejo nekateri državni voditelji citate, da bi razglasili vojno ali sklenili mirovni sporazum, z njo nekateri navajajo oziroma dokazujejo na dopustnost ali prepoved zakonske zveze med istospolno usmerjenimi in še marsikaj drugega.


Kdo je napisal Sveto pismo?


Kristjani verjamejo, da je prvih pet knjig iz Stara zaveza napisal glasnik vere Mojzes, naj bo mir z njim, ostale knjige Stare zaveze pa so napisane od glasnikov vere, ki so prišli po Mojzesu, naj bo mir z njimi, in da se Stara zaveza od Mojzesovega (mir z njim) časa ni spremenila, izkrivila ali izgubila v nobenem časovnem obdobju.


Kristjani tudi verjamejo, da so štiri evangelije, ki jih najdemo v Novi zavezi, napisali Jezusovi učenci, ki so bili očividci dogodkov in da ima Cerkev kategorične dokaze, s katerimi dokazuje pripisovanje teh evangelijev Kristusovim učencem. Kristjani tudi verjamejo, da so bili ti štirje evangeliji napisani po navdihu in razodetju Svetega Duha in da so svete božanske besede in niso človeške besede. Kristjani tudi verjamejo, da so bili ti evangeliji napisani v deželi, kjer se je to dogajalo (Palestina) in da izvirne kopije teh evangelijev obstajajo in se hranijo v cerkvenih knjižnicah. Prav tako kristjani verjamejo, da Jezus v času življenja na Zemlji ni imel s seboj evangelija. Zato bomo v naslednjih poglavjih razpravljali o prepričanjih (omenjenih točkah) kristjanov glede Svetega pisma, če bo Vzvišeni Bog hotel..


Avtor


6


I. POGLAVJE


IRENEJ, POLIKARP IN PAPIJA


Tri imena so skrivnostni ključ za identifikacijo oziroma prepoznavanje, kdo je napisal štiri evangelije. Ta imena predstavljajo osnovo kanonske (cerkvena) tradicije, ki te štiri evangelije pripisuje Kristusovim učencem. Cerkveno izročilo (tradicija): S tem se misli na spise oziroma knjige, ki so prišli do današnje cerkve s strani prvih očetov.


IRENEJ


Cerkev ima malo informacij o njem, njegovi osebnosti in življenju. Znano je, da je bil francoski škof v Lyonu, ki se je rodil leta 140 po Kr. in umrl leta 203 po Kr. (čeprav sta leto njegovega rojstva in tudi leto njegove smrti sporna in prevladuje mnenje, da sta neznana). Kar zadeva njegov rojstni kraj, prevladuje mnenje, da je bil rojen v Mali Aziji od grških staršev (vendar je tudi razhajanje o tem, da je bil njegov rojstni kraj v Mali Aziji). Irenej se je prvi soočil z drugimi krščanskimi skupinami in jih imenoval, da so heretična, kot sta gnosticizem in montanizem. Študiral je grško poezijo, jezik in grško filozofijo.


Klicali so ga ''Oče cerkvene tradicije'' in tudi ''Oče krščanske teologije'', on je prvi, ki je postavil temelje krščanske teologije in krščanskega nauka, to pa je glavni in edini vir na katerega se Cerkev opira in dokazuje, da so bili pisci evangelijev Kristusovi učenci. On je bil prvi, ki je poudaril, da so bili pisci evangelijev Kristusovi učenci v svoji knjigi ''Proti krivoverstvu'', ki jo je napisal leta 180 po Kr.


Evzebij Cezarejski (ki je živel nekje od 260 do 339 leta po Kr. in je bil zaradi svojega dela v zapisu o zgodnji zgodovini Cerkve imenovan "Oče cerkvene zgodovine") omenja v svoji knjigi "Zgodovina Cerkve"1 , da je Irenej v svoji knjigi "Proti krivoverstvu" omenil naslednje:


1 Cerkvena zgodovina, 8. poglavje, Irenejeve izjave o božanskih spisih (knjigah), Evzebij Cezarejski.


7


»Matej je objavil svoj evangelij med Hebrejci v njihovem jeziku, medtem ko sta Peter in Pavel pridigala in ustanavljala cerkev v Rimu. Po njihovi smrti, nam je prenesel Marko, Peterov učenec in njegov tolmač zapis teh stvari, ki jih je Peter pridigal. Po drugi strani je Luka, zvesti privrženec Pavla, napisal evangelij, ki ga je razširil Pavel. Kasneje je Janez, Jezusov učenec (Gospodov učenec) in tisti, ki je počival na prsih, objavil svoje evangelij, ko je živel v Efezu, v Aziji.«


Kar se tiče Irenejevih pisanih del, so bila vsa izgubljena, vendar je bil najden latinski prevod petih njegovih knjig z naslovom "Proti krivoverstvu" in tudi armenski prevod njegove knjige "Dokaz apostolskega pridiganja". Samo na teh dveh delih oziroma virih, je Cerkev črpala elemente krščanskega teološkega sistema. To pomeni, da je Cerkev gradila svoj nauk na latinskem in armenskem prevodu Irenejevih knjig, ne da bi kdaj prebrala oziroma pregledala izvirnike (originale), ne da bi vedela, kdo jih je sploh prevedel in če so prevodi zvesti izvirnikom, poleg tega, da sama Cerkev nima dovolj podatkov o samem Ireneju!!


Irenej je v svoji knjigi "Proti krivoverstvu" trdil, da se je, ko je bil mlad, udeležil pridigam svetnika, imenovanega Polikarp mučenec. Irenej je trdil, da je bil ta Polikarp učenec Janeza, sina Zebedejeva in Kristusova učenca in je trdil, da je Polikarp omenil, da je Janezov evangelij napisal njegov učitelj Janez, sin Zebedejeva, Kristusov učenec. Trdil je tudi, da ima Polikarp prijatelja po imenu Papija in da je Papija omenjal, da je Matejev evangelij napisal Matej in da je evangelij po Marku napisal Marko, učenec Petra. Po Ireneju Nova zaveza vsebuje tudi evangelij ''Hermasov pastir'', ki ga Cerkev šteje oziroma smatra kot apokrifni evangelij! Kako se je torej Cerkev opirala na Irenijeve besede, da je sprejela štiri evangelije in potem menila, da on (Irenej) laže pri sprejemanju evangelija ''Hermasov pastir''?!


8


POLIKARP2


Cerkev o njem nima nobenih podatkov, razen tistega, kar je o njem omenil Irenej v svoji knjigi "Proti krivoverstvu":, da je bil on učenec Janeza, sina Zebedejeva, Kristusovega učenca in on je tisti, ki je omenil, da je bil Janezov evangelij napisan s strani Janeza sina Zebedejeva. Glede na to, Polikarp predstavlja edino vez med apostoli Kristusovih učencev, ki so živeli v prvem stoletju in očeti Cerkve v drugem stoletju.


Tertulijan3 je tudi omenil, da je bil Polikarp učenec Janeza, sina Zebedejeva, v njegovem pričevanju pa je navajal samo tisto, kar je vzel od Ireneja, saj se je Tertulijan rodil leto dni pred Polikarpovo smrtjo in ga zato med svojim življenjem ni nikoli videl oziroma se z njim nikoli ni pogovarjal, zato se njegovo pričanje ne upošteva!


PAPIJA


Cerkev o njem nima nobenih podatkov, razen tistega, kar je Irenej omenil o njemu v svoji knjigi "Proti krivoverstvu": da je bil prijatelj Polikarpa, poslušalec Janeza, sina Zebedejeva, da je bil škof v Hierapolisu in je tudi omenil, da je evangelij Mateja napisal Matej in da je Evangelij po Marku napisal Marko, učenec Petra. Evzebij iz Cezareja je v svoji knjigi "Zgodovina Cerkve" omenil, da je Papij nakazal, da je avtor Matejevega evangelija Matej v svojih besedah: "In tako je Matej napisal Gospodove besede v hebrejskem jeziku in jih je vsak razlagal [prevedel] v skladu s svojimi zmožnostmi."


Evzebij iz Cezareja je tudi omenil, da je Papíj opozoril, da je pisatelj Markovega evangelija oseba po imenu Marko, eden od Petrovih učencev, rekoč: "Marko, ki je bil Petrov tolmač, je natančno napisal, toda pozneje, kot sem rekel, je sledil Petru, ki je svoje nauke uskladil s potrebami svojih poslušalcev, ne da bi nameraval, da bi bili povezani Gospodovi govori (izreki in dejanji) eni z drugimi''.


Cerkev tudi za Papija ve, da je napisal pet knjig pod naslovom "Interpretacija Gospodove besede", vendar imajo te knjige le nekaj odlomkov, zabeleženih v


2 Sveti Polikarp škof iz Smyrna 70-166.


3 Tertulijan 155-249.


9


Irenejevih spisih, zato nimajo vpliva! Na žalost je bil edini vir, iz katerega je Cerkev pridobila svoje podatke o Papiju, samo tisto, kar je trdil Irenej. Toda nihče od cerkvenih očetov ni pisal o Papiju, ampak je samo citiral, kar je Irenej povedal o njem!


V knjigi o ''Zgodovini cerkve'' Evzebij Cezarejski navaja naslednje: "Irenej je omenil teh pet knjig, ki jih je napisal Papij, kot edino delo, ki ga je napisal Papij in tako pravi Irenej: »Te stvari, ki so priča s posredovanjem Papija v njegovi četrti od petih knjig, ki jih je napisl in ta Papij je bil starec in je poslušal Janeza ter bil tudi Polikarpov prijatelj.« Toda v resnici sam Papij nikoli ni izjavil v svojem uvodnem govoru, da je on resnično slišal ali celo videl kateregakoli od apostolov Kristusovih učencev, on samo nakazuje v svojih besedah, ki jih je uporabil, da je nauke vere prejel od tistih, ki so bili prijatelji apostolov!4


Kot vidimo Evzebij omenja govor Ireneja od Papija toda po spominu in tisto, kar je omenil Irenej: ''In Papij je bil tisti, ki je bil stari mož…in je bil tudi Polikarpov prijatelj'', nam nakazuje, kot da nam pripoveduje pravljico, v kateri skuša spoznati nekoga, ki je v osnovi neznan. Vse to nas spravlja v dvom o obstoju osebe z imenom Papij v temelju oziroma osnovi, ker ni dokaza o njegovem obstoju ali njegovih spisih ali da je on slišal od Janeza sina Zebedejeva, razen samo trditev Ireneja o tem! Ali Papij nikoli ni imel spremljevalcev ali učencev? Ali nobena cerkev ni slišala zanj, razen samo iz Irenejevih spisov? Kako je mogoče, da človek takšnega pomena in prestiža ni znana in nima celo znanih spisov v cerkvah? Celo odlomke, ki jih je Irenej zapisal v svojih spisih in jih pripisoval Papiju, kažejo, da naj bi Irenej imel Papijeve knjige v roki, da bi jih citiral, toda če te knjige niso bile nikoli ohranjene in na njihov obstoj nakazuje le Irenej, to pomeni, da v osnovi nikoli sploh niso obstajale in da so ti odlomki izmišljeni od samega Ireneja!!


Prav tako je Evzebij iz Cezareje dejal: "Glede na Papijeve zapise (misli se na citate, ki jih vsebujejo Irenijevi spisi in njegovo pripisovanje Papiju), nam je jasno, da je bil Papij človek z malo inteligence in omejenim znanjem." Evzebij je to sodbo izrekel iz dveh


4 Cerkvena zgodovina Evzebija, poglavje xxxix, spisi Papija. Aeterna Press.


10


razlogov. Prvi razlog: Papij je veroval v materialni ''minelarizem''5 (dobesedna razlaga zadnje knjige Nove zaveze Razodetja ali Apokalipse tisočletnega kraljestva), verujoč, da se bo Kristus vrnil na Zemljo, da bo vladal tisoč let, in da bodo pravični in dobri verniki, ki so verjeli vanj, od mrtvih vstali, da bodo vladali z njim v tistem obdobju tisoč let (temu pravijo prvo vstajenje, saj verjamejo, da ostali ljudje ne bodo vstali vse do zadnjega velikega vstajenja). V teh tisoč letih se bodo zlobni iztrebili oziroma propadli in mir bo zavladal v tem tisočletju. Evzebij je zato obtožil Papija, da je on vzrok, da je večina cerkvenih očetov po njem, kot je Irenej (in tudi Justin6, Tertulijan, Metod7 in številni drugi).sprejela iste ideje in nauk o hiliazmu (materialnemu tisočletnemu kraljestvu). Drugi razlog: Jasno je, da je Papij bil nesposoben razlikovati in je zato prenesel pravljice in čudne nauke, rekoč, da je to prišlo do njega z ustnim izročilom.8


Tu bi radi poudarili, da je nauk tisočletnega kraljestva verovanje, ki izhaja iz judovskih apokrifnih knjig, napisanih eno ali dve stoletji pred Kristusovim rojstvom in to verovanje je prevladovalo v večini krščanskih cerkva. Vendar se je zelo malo število cerkvenih očetov uprlo temu prepričanju, med njimi so bili: Origen9, Dionizij10, Evzebij iz Cezareje, Bazilij Veliki11 in Gregor12. Sveti Avguštin13 je tudi ta krivoverni nauk zavrnil v njegovem dobesednem in materialnem pomenu, saj je menil, da vsak, ki verjame v Papijev nauk, odstopa od vere! Kasneje je doktrina tisočletnega kraljestva bodisi pravoslavna ali katoliška postala takšna, da jo je treba razumeti v njenem simbolnem in ne dobesednem pomenu, in da se je to kraljestvo resnično že začelo od Kristusovega časa in da je sedanja Cerkev Kristusovo kraljestvo na Zemlji. Kar zadeva 5 Milenarizem, Tisočletno kraljestvo (verovanje, da bo Kristus pred koncem sveta ustanovil tisočletno kraljestvo na zemlji)


6 Sveti Justin Martyr (Latinsko: Iustinus Martyr) 100-165.


7 Metod iz Olimpa


8 https://www.catholicculture.org/commentary/articles.cfm?id=640


9 Origen iz Aleksandrije (c. 184 – c. 253).


10 Sveti Dionizij iz Aleksandrije


11 Bazilij iz Cezareja (c. 330 - c. 379).


12 Gregor iz Nise (c. 335 – c. 395).


13 Sveti Avguštin iz Hipona (c. 354 – c. 430.)


11


protestantsko cerkev, ta vse do danes, še vedno dobesedno verjame v tisočletno kraljestvo!


Če se drugič vrnemo k osebnosti Papija in okrog tega ali gre za resnično figuro ali produkt domišljije Ireneja, lahko rečemo naslednje: glede na to, da je Irenej trdil, da je Papij slišal Janeza, sina Zebedejeva, da govori o tisočletnem kraljestvu (v dobesednem in materialnem smislu), in glede na to, da zgodnja Cerkev vse do danes trdi, da je to noviteta in krivoverski nauk ter da ne obstaja tisočletno kraljestvo v dobesednem in materialnem smislu in glede na to, da je nemogoče, da je Janez sin Zebedejeva omenil takšno krivoverstvo ali noviteto, to potem pomeni, da je tisto, kar omenja Irenej o Papiju izmišljotina oziroma nekaj, kar ne obstaja ter da je Papij izmišljena osebnost, produkt Irenejeve domišljije in v resnici sploh ne obstaja.


Vprašanje, ki se samo postavlja zdaj je naslednje:


Zakaj bi Irenej lagal in izmišljeval izmišljene osebe, kot sta Polikarp in Papij ter trdil, da sta poslušala Janeza, sina Zebedejeva, in jim potem pripisovali, da sta omenila, da je Janezov evangelij napisal Janez, sin Zebedejeva?


Odgovor je:


Irenej se je največ boril proti tistemu, kar je imenoval krivoverstvo in novitete, ki so se pojavile v drugem stoletju po Kristusu. Irenej se je v temeljni obliki zanašal oziroma opiral na Janezov evangelij pri odgovorih na ta krivoverstva. Zato je zelo verjetno, da je izjave lažno pripisal temu evangeliju, iz katerega je citiral, torej Janezu sinu Zebedejeva, Kristusovem učencu, potem je izmislil osebo Polikarp in omenil, da ga je Polikarp poučeval, nato je trdil, da je bil Polikarp učenec Janeza sina Zebedejeva, to pa zato, da bi bil njegov govor pred ljudmi sprejet in resničen ter da bi utrdil in dokazal verski nauk, za katerega je menil, da je pravilen, tako je ovrgel argumente drugih duhovnikov, ki so nasprotovali njegovi ideji in metodologiji.


Lahko kdo reče:


12


"Irenej ne bi mogel lagati tako neprimerne laži, ki se ne oprosti, da bi pripisal neznani evangelij Janezu, sinu Zebedejeva, učencu Kristusa, in ustvaril izmišljene osebnosti, kot sta lik Polikarpa in Papija!"


Njemu bomo odgovorili in rekli, tako kot se navaja v britanski enciklopediji:


"Kristjani ne verjamejo, da to dejanje (pripisovanje anonimnega evangelija enemu od učencev) vključuje prevaro ali goljufijo." (To bomo obširno razložili v naslednjih poglavjih, če bo Bog hotel.) Zato tisti, ki je storil to dejanje, ni čutil, da laže na Kristusa ali verovanje, ampak je čutil, da laže zaradi Kristusa in zaradi verovanja in da bi utrdil verovanje, za katero je menil, da je pravilno. Medtem ko je Irenej imel v svojih rokah evangelij in ga je pripisal Janezu, sinu Zebedejeva, je bilo tam, v tistem času, tudi veliko drugih visokih duhovnikov s svojimi evangeliji, ki so jih pripisovali Kristusovim učencem! Vendar je Irenej kritiziral te druge evangelije in trdil, da so apokrifni ali da je njegovo pripisovanje Kristusovim učencem laž in prevara! Kdor (katerakoli oseba) pravi, da Irenej ne bi mogel lagati, še posebej, ko je Janezov evangelij pripisoval Janezu, sinu Zebedejeva, on (ta oseba) bi resnično, ne da bi čutil, že pomagal Ireneju in napadel njegove nasprotnike, ki so tudi bili visoki duhovniki! Se pravi, on (ta oseba) jih je že obtožil, da so lagali, ko so Kristusovim učencem pripisovali evangelije, ki so bili v njihovih rokah, ne da bi slišal niti njihove argumente niti Irenejeve dokaze in ne da bi kateregakoli od njih resnično spoznal in spoznal resnico o njem!


Povzetek tega poglavja:


1) Cerkev nima veliko podatkov o Ireneju.


2) Cerkev nima nobenih kopij Irenejevih lnjig.


3) Cerkev je zgradila svoj verski nauk in utrdila osebnosti štirih evangelijskih pisateljev z latinskimi in armenskimi prevodi Irenijevih knjig.


4) Cerkev ne ve, kdo je prevedel te knjige in ali je bil zaupen (pri prevajanju).


5) Tako Polikarp kot Papija sta neznani osebi, ki ju nihče od očetov zgodnje Cerkve ni poznal, razen Ireneja, o katerem ima Cerkev na voljo zelo malo informacij. 6) Evzebij iz Cezareja je o Papíju dejal, da je človek z malo inteligence in omejenega znanja, da verjame v napačno noviteto materialnega tisočletnega kraljestvo in da je bil


13


nesposoben razlikovati in je zato prenesel pravljice in čudne nauke, ter trdil, da je to prišlo do njega z ustnim izročilom.


7) Sveti Avguštin je menil, da vsak, ki verjame v Papijev nauk, odstopa od vere!


II. POGLAVJE


KANONIČNOST (PRISTNOST) NOVE ZAVEZE


Potreba Cerkve, da razglaša (uveljavlja) kanoničnost (pristnost) Nove zaveze:


Številni duhovniki zelo poudarjajo pripisovanje avtorstva štirih evangelijev Kristusovim učencem, ker je nepredstavljivo reči, da verjamejo v sveto knjigo, kateri izvor ne poznajo, ne poznajo, kdo jo je napisal niti mesto oziroma kraj pisanja! Zaradi tega vzroka poskušajo ustvariti dokaze, četudi so šibki, da se nato povežejo in oblikujejo v obliki zgodbe, torej da ustvarijo zgodbo, ki lahko prepriča ljudi.


Zaradi tega poskušajo ustvariti namige, pa čeprav šibke, nato pa jih združiti in oblikovati v zgodbo, da bi z njo zaslepili ljudi.


Dokazi Cerkve glede kanóničnosti (pristnosti, neponarejenost) Nove zaveze:


Na vprašanje o kanóničnosti oziroma pristnosti Nove zaveze je med cerkvenimi duhovniki ostra delitev. Med njimi so tisti, ki priznajo, da so avtorji oziroma pisatelji Nove zaveze neznani oz. anonimni ter da je izraz evangelij po Mateju, Marku. Luki in Janezu, izraz, ki se je dodal v drugem stoletju, brez trdnih dokazov o njegovi pristnosti. Med njimi so tisti, ki zelo ostro pripisujejo štiri evangelije Kristusovim učencem ter dajo šibke in neresnične dokaze, vendar jih razporedijo in uskladijo v zavajajoči obliki, tako da prepriča navadnega bralca. Nekateri dokazi, na katere se opira (Cerkev) so naslednji:


1.Notranji dokazi:


Trdi se, da je osebnost in ime pisca Biblije mogoče prepoznati s samim besedilom Biblije. Na primer, Janeza Krstnika, Kristusovega učenca, lahko prepoznamo kot avtorja Janezovega evangelija tako po izrazih, ki se navajajo in kažejo, da je njegov avtor


14


omenjen in opisan kot "učenec, ki ga je ljubil Kristus", kot tudi po običajih o Židih, njihovi zgodovini in zemljepisu Palestine, ki se navaja.


2. Zunanji dokazi:


1) Pričevanja prvih očetov Cerkve: več prvih očetov Cerkve je bilo priča identiteti pisatelja evangelija. 2) Citati oz. navedbe očetov: več očetov zgodnje Cerkve so citirali svetopisemska besedila. 3) Rokopisi na papirusu: Cerkev ima danes na tisoče kopij in veliko starih prevodov


Odgovor na te šibke dokaze:


1.V zvezi z notranjimi dokazi:


V nobenem evangeliju ni nobenega namiga (omembe) imena njegovega avtorja niti navedbe njegovega (avtorjevega) značaja. Spoštovani bralec lahko prebere katerikoli evangelij, po svoji izbiri in poskuša sam odkriti, ali vsebuje kakršen koli notranji dokaz pisateljeve identitete ali ne. Resnica je celo nasprotna temu, pravzaprav notranji dokazi, ki jih bomo predstavili v naslednjih poglavjih, če bo Bog hotel, jasno kažejo, da je pisatelj neznana oseba in ni bil od Kristusovih učencev.


Glede izjave, da se je avtor Janezovega evangelija opredelil kot "učenec, ki ga je ljubil Kristus," pravimo, da gre za napačno izjavo, ker pisatelj Biblije govori o učencu, ki ga je Kristus ljubil v tretji osebi, torej govori o neki drugi osebi, ki ni on. Torej, naše vprašanje je: Kje je ime Janez v stavku "učenec, ki ga je ljubil Kristus"?!


Glede trditve, da je bil pisatelj seznanjen z običaji in zgodovino Judov ter zemljepisom Palestine, mi pravimo, kje je Janezovo ime tukaj? Mar nobena druga oseba ni poznala teh podatkov, razen Janez, sin Zebedejeva ? Ti šibki dokazi so kot slamka, za katero se poskuša držati tisti, ki čuti, da se bo utopil!


2.V zvezi z zunanjimi dokazi:


15


1. Pričevanja prvih očetov Cerkve:


Nekateri duhovniki vodijo seznam več imen prvih očetov Cerkve in trdijo, da so bili ti očetje priča identiteti avtorja vsakega evangelija. Vendar je v resnici ta seznam velika prevara, saj je treba pričevanja cerkvenih očetov najprej skrbno preveriti in mora izpolnjevati naslednje pogoje:


a.) Izdati jo morata vsaj dva očeta Cerkve:


Današnja sodišča ne sprejmejo pričanje ene same osebe, ampak zahtevajo prisotnost oziroma obstoj vsaj dveh prič.


b.) Oba morata biti očividca:


Ti dve priči morata biti od učencev enega apostola Kristusovih učencev in glede na to, sta morala živeti v istem stoletju kot Kristusovi učenci. Vendar smo ob pregledu seznama pričevanj teh očetov ugotovili, da je vsak od njih živel v drugačnem stoletju od stoletja, v katerem je živel drugi in da se med seboj niso videli, saj so nekateri živeli konec drugega stoletja, drugi pa so živeli v tretjem stoletju, nekateri pa so živeli v četrtem stoletju. Poleg tega je vsak od njih živel v drugačni državi (kraju) od tiste, v kateri je živel drugi. Evzebij iz Cezareja pravi v svoji knjigi "Zgodovina Cerkve"14: :"V tistem času je apostol Janez, učenec, ki ga je Kristus ljubil, živel v Aziji in vodil cerkve tega področja, potem ko se je po Domicijanovi smrti na to območje vrnil iz svojega izgnanstva z otoka. Vprašanje, ki se nanaša na to ali je on takrat še živel, temelji na izpovedi dveh prič, ob predpostavki, da so zaupni in ohranili pravoslavje (pravo pot Cerkve) in te priče so bile Irenej in Klemen Aleksandrijski.15''


Toda, na žalost tisto, kar je omenil Evzebij iz Cezareja se smatra kot napačno pričanje, ker se je Irenej rodil leta 140 po Kr., torej najmanj 50 let po smrti Janeza, sina Zebedejeva, zato ni mogel biti očividec. Kar se tiče Klemena Aleksandrijskega, on je bil rojen 150 leta po Kr., torej najmanj 60 let po smrti smrti Janeza, sina Zebedejeva, zato tudi ni mogel biti očividec in ni imel nobene zveze z nikomer, ki je bil očividec Janeza, sin Zebedejeva! V naslednjih poglavjih bomo razširili podatke o Klemenu


14 Pripoved o apostolu Janezu, poglavje XXIII.


15 Klemen iz Aleksandrije (c. 150 – c. 215).


16


Aleksandrijskem in videli, da ni bil zaupanja vreden človek, saj je bilo njegovo ime odstranjeno iz registra mučencev rimskokatoliške cerkve leta 1586 z ukazom papeža Klementa VIII., zaradi obstoja nekaterih pokvarjenih naukov v njegovih spisih!


c.) Vsako pričanje mora biti neodvisno:


Ne gre zgolj za ponavljanje prejšnjih pričevanj. Ti duhovniki, ki nam citirajo seznam pričevanj zgodnjih očetov Cerkve, nam pri citiranju tega seznama ne omenjajo, da so ti očetje v resnici prenašali drug od drugega! Pričevanje je pričevanje ene osebe, ki še nikoli ni videl nobenega od učencev, nato pa so druga pričevanja le ponovitev njegovega pričevanja.


Tako na primer Cerkev trdi, da je sveti Papij napisal pet knjig in da so dokazi o obstoju teh knjig in pripisovanje Papiju pričevanja Ireneja in Tertulijana! Toda Cerkev nam neposredno ne pove, da je Irenej živel v drugem stoletju, medtem ko je Tertulijan živel v četrtem stoletju! Se pravi, Tertulijan citira, kar je rekel oziroma omenil Irenej! Zato obstaja le eno pričevanje, drugo pa je le ponovitev prvega! Tako tukaj nima nikakršnega pomena število imen očetov, dokler je njihovo pričevanje zgolj ponovitev!


d.) Obe priči sta morala dobiti učenčev evangelij v svoje roke:


Kako bi lahko sprejeli pričevanje osebe, o kateri nihče nič ne ve? To pomeni, da mora biti ta evangelij prisoten in v rokah očeta Cerkve in potem morajo dokazati oziroma pričati, da je ta evangelij napisal eden od Kristusovih učencev! Glede na to, kdo je torej prejel ta izvirni evangelij v svoje roke od enega izmed Kristusovih učencev? In kdo mu ga je dal? Kje se je to zgodilo in kdo je bil priča? Kje je ta izvirni evangelij in kam je izginil?


d.) Iskrenost in zaupnost:


Priče morajo biti znane po svojem vzornem vedenju in pravičnosti, iskrenosti in zaupnosti v svojih skupnostih oziroma družbah in med očeti Cerkve.


2. Navedbe oziroma citati očetov:


Besede iz navedb očetov kažejo, da so imeli v rokah izvirni evangelij in ga nato navajajo! Toda v resnici so navedbe očetov posledica dveh stvari:


17


Prvič: njihovi citati oziroma navajanja niso bili citati iz samega evangelija, ampak iz zgodb, ki so se ustno širile med ljudmi o dogodkih, ki so se zgodili s Kristusom in njegovimi govori, in te zgodbe so bile nato napisane v stotih evangelijih. Dokaz za to je, da tisto, kar je citiral eden od očetov iz teh zgodb, ni napisal zdraven oziroma skupaj s temi zgodbami, da je to citiral iz tega in tega evangelija.


Drugič: imenovanje enega od očetov določenega evangelija ne pomeni zagotova potrditev imena avtorja tega evangelija. Nekateri od teh očetov so verjeli, da ima Irenej učitelja po imenu Polikarp, in da je Polikarp učenec Janeza, sina Zebedejeva ter da je Polikarp izpovedal oziroma pričal, da je Janezov evangelij napisal Janez, sin Zebedejev. Zaradi tega so verjeli in sprejeli Janezov evangelij na podlagi tega, kar je Irenej povedal, in ne na podlagi tega, da bi oni sami preverili identiteto pisca tega evangelija!


3. Rokopisi na papirusu:


Cerkev pravi, da ima na tisoče kopij papirusov, veliko število rokopisov napisanih na živalskih kožah, in veliko starodavnih prevodov, vendar to dejansko ni mogoče šteti za dokaz avtentičnosti oziroma pristnosti štirih evangelijev iz naslednjih razlogov:


1) Tukaj ni poduk v številu izvodov in prevodov, ker je na tisočih izvodov le ponovitev brez sklicevanja na prvo (originalno) podlago! Podobno kot lažne novice, ki jih lahko prenašajo vsi mednarodni časopisi, zato ni pomembno in ni poduka v številu časopisov, ker se novice prenašajo drug od drugega, ne da bi preverili pristnost izvirnih novic.


2) Trditev, da obstaja na tisoče izvodov in prevodov, ne pomeni, da je na tisoče izvodov celotne Nove zaveze, ampak so v resnici razpršeni fragmenti. Na tisoče papirusov je majhnih kosov, papirus vsebuje eno ali dve Pavlovi poslanici oziroma pismi in papirusi z nekaj verzi Razodetja ali nekateri verzi določenega poglavja določenega evangelija in to bomo obravnavali v naslednjem poglavju, če bo Bog hotel.


3) Na tisoče izvodov, ki jih hrani Cerkev, dejansko niso bile napisane v istem stoletju, ampak so bile napisane od drugega do petnajstega stoletja! Če želi Cerkev navajati (kot dokaz) kopije iz sedmega ali štirinajstega stoletja, zakaj ne bi navajala na milijarde izvodov, ki so trenutno natisnjeni iz štirih evangelijev po vsem svetu in v vseh obstoječih


18


jezikih? Kako lahko Cerkev dokaže veljavnost štirih evangelijev z rokopisi, napisanimi v zadnjih stoletjih oziroma stoletjih po dogodkih, opisanih v njih? Zato ne bomo upoštevali nobenega rokopisa ali prevoda iz katerega koli drugega obdobja, razen drugega stoletja, ki je najbližji datumu pisanja izvirnih evangelijev.


4) Glede izvodov, napisanih v drugem stoletju, če govorimo samo o štirih evangelijih in pustimo ob strani Pisma in Razodetje, ugotovimo, da je novozavezni inštitut za besedilno raziskovanje (The Institute for New Testament Textual Research (INTF)) registriral samo deset evangelijev, ki morda izvirajo iz drugega stoletja. Tako je število izvodov, ki jih navaja Cerkev pri dokazovanju le deset izvodov in ne tisoče izvodov, kot trdi! Poleg tega po resnem preučevanju vsakega papirusa posebej ugotovimo, da mnogi od njih dejansko ne segajo v drugo stoletje, ampak v tretje ali četrto stoletje, in to bomo obravnavali v naslednjem poglavju, če bo Bog hotel.


5) Teh deset papirusov drugega stoletja, od katerih je večina pravzaprav zelo majhnih kosov, ne more dokazati veljavnosti štirih evangelijev. V naslednjem poglavju bomo, če bo Bog hotel, postavili slike tistih majhnih kosov vsakega papirusa.


6) Cerkev priznava, da nobena od obstoječih kopij, rokopisov in prevodov ni bila prepisana iz originalnih evangelijev, ampak so kopije drugih kopij te pa spet drugih kopij itd.!


7) Kar zadeva izvirne evangelije, Cerkev priznava, da so bili vsi izgubljeni zelo zgodaj in da ni bila shranjena nobena kopija, niti nobena kopija tistih, ki so bili prepisani neposredno iz njih, ker so bili vsi napisani na papirusih, to pa je papir, ki se hitro uniči. Vendar pa je v resnici trditev Cerkve, da so bili izvirni evangeliji in kopije, ki so bile prepisane neposredno iz izvirnikov, izgubljeni, ker so bili napisani na papirusu, napačna, saj so vsi papirusi faraonske dobe, napisani pred nekaj tisoč leti, še vedno v naših rokah in niso bili uničeni. Kar zadeva izvirne kopije štirih evangelijev, nam dejansko nihče od očetov zgodnje Cerkve, ki so živeli v prvi polovici drugega stoletja, ni omenil, da bi jih videl ali imel v posesti kadar koli oziroma v katerem koli časovnem obdobju, to pomeni,


19


da so resnično že bili izgubljeni v manj kot pol stoletja ali pa so resnično bili prvotno napisani sredi drugega stoletja in ne v prvem stoletju!


Tudi če predpostavimo, da so bile izvirne kopije štirih evangelijev izgubljene, ker so bile napisane v papirusu, kako je mogoče, da ni preživel niti en evangelij in niti ena stran od vseh teh evangelijev? Kako to, da so izginile vse strani in vsi evangeliji? Papirus se lahko pokvari in njegovi robovi in prazni del okrog besedila se lahko malo razjedo, vendar ne izhlapi kot plin! Poleg tega, kako Cerkev kljub velikemu pomenu ni ohranila izvirnih evangelijev, kljub temu pa je ohranila kopije drugega, tretjega in četrtega stoletja, čeprav so zapisane tudi na papirusu?


V resnici ne obstajajo ''originalni evangeliji'', zato Cerkev ni skrbela, da bi ohranila katerokoli kopijo od njih. To bomo razložili v naslednjih poglavjih, če bo Bog hotel.


8) Cerkev priznava, da vsi grški papirusi nimajo velike veljave, ker so jih napisali nekvalificirani ljudje (nestrokovnjaki). Na spletni strani svete Takle Haymanot koptske pravoslavne cerkve lahko beremo naslednje:


"Vsi naši najstarejši grški rokopisi v Novi zavezi so zapisani na papirusih in segajo v časovno obdobje iz sredine drugega stoletja do četrtega stoletja po Kr., toda samo en papirus s številko (P74) pa izvira iz sedmega stoletja. Čeprav so papirusi nepopolni deli, vendar skupaj predstavljajo pomemben del Nove zaveze, in čeprav segajo v zgodne obdobje, so izgubili velik del svoje veljave, ker so napisani v pisavi nestrokovnjakov, in zdi se, da v njih niso posvetili dovolj pozornosti majhnim podrobnostim.” 16


9) Ko je bilo leta 1502 Erazmu iz Roterdama naročeno, da objavi prvo izdajo Svetega pisma v grščini17, se Erazmus ni opiral na zgodnje grške različice (izvode) iz 2., 3. in 4.stoletja, napisane v aleksandrijski besedilni vrsti18 zaradi strahu pred nepravilnostmi, ki bi jih lahko vsebovali, zato se je Erasmus opiral na kasnejše grške izvode, napisane v bizantijski besedilni vrsti.19 Tretja izdaja Erazma je izdaja, na kateri je temeljila izdaja


16https://st-takla.org/Full-Free-Coptic-Books/FreeCopticBooks-002-Holy-Arabic-Bible-Dictionary/07_KH/NT-manuscripts.html


17 Komplutenzijski Poliglot Biblije (Complutensian Polyglot Bible)


18 Aleksandrijski besedilni tip ( Alexandrian text-type)


19 Bizantijski besedilni tip (Byzantine text-type)


20


kralja Jamesa. Ker Erasmus ni mogel dobiti popolne grške različice, je uporabil na desetine grških različic, da jih je mogel kombinirati in dopolnjevati ter tako dobil Novo zavezo v grščini!


Teolog Bart Ehrman20 je o kanóničnosti (pristnosti) evangelijev odgovoril: V eni od razprav o zanesljivosti oz. pristnosti evangelijev je Bart Ehrman dejal: ''Ko sem bil vernik Biblije in sem obiskoval Institut moderne Biblije (Moody Bible Institute) preden sem začel resno preučevati Novo zavezo, začel njeno branje v grščini in preden sem začel brati knjige resnih komentatorjev oz. razlagalcev Biblije, sem bil popolnoma prepričan, da evangeliji ne vsebujejo le izročila očividcev, ampak da sta jih tudi napisala dva očividca: Matej in Janez; in dva od tesnih spremljevalcev oseb, ki sta bila očividca, to sta Marko in Luka. Intenzivno raziskovalno delo spreminja tvoje mnenje o stvareh, vendar nočem, da mislite, da je to razlog, da ne uporabljate svojih možganov. Tudi če si evangeličanski vernik, najbolj goreče Biblije na svetu, moraš vedeti, da ti je Bog dal možgane. Uporabi svoje možgane, in Craig (eden izmed udeležencev razprave) in jaz se strinjava s tem; Gospod ti je dal možgane, da razmišljaš z njimi ter uporabljaš logiko, zato te je Gospod naredil za človeka, namesto mehkušca. Ne bojte se uporabljati svoje inteligence, če želite izvedeti resnico. Resnica morda ni tisto, kar so ti rekli, če pa je resnica, ji morate verjeti, ne bežite pred njo! Ko sem vse bolj in bolj učil uporabljajoč svojo inteligenco, kot vernik evangelija in se z njim molil, sem se prepričal, da Biblija ni napisana s posredstvom očividcev, niti s posredstvom ljudi, ki so poznali te očividce!”


Prva točka: ki je najbolj jasna in jo morate upoštevati, je, da ''sami evangeliji ne trdijo, da so bili napisani s posredovanjem prič'! Vsi so anonimni! Naslove v svojih evangelijih, "Evangelij po Mateju" itd., so dodali poznejši uredniki in jih niso dali originalni avtorji.


Druga točka: ''Noben od evangelijev ne trdi, da ga je napisala oseba, kateri se prepisuje ta evangelij.'' Ne trdijo, da so jih napisali s posredovanem očividcev, niti ne trdi, da so


20 Bart D. Ehrman (1955) je znanstvenik o Novi zavezi in strokovnjak za paleokrščanstvo. Trenutno je predstojnik oddelka za religiozne študije na Univerzi Severna Karolina na Chapel Hillu.


21


bili napisani s posredovanjem oseb po imenu Matej, Marko, Luka in Janez. Ta imena so poznejša cerkvena tradicija, ki so jih dodali evangelijem. Ta tradicija se je začela pojavljati šele približno sto let po pisanju teh evangelijev. Nekateri ljudje menijo, da se vodja zgodnje Cerkve, imenovan Papij, sklicuje da je videl oba Marka in Mateja, vendar obstajajo dejansko zelo trdni razlogi, da mislimo, da se Papij ne sklicuje na Marka in Mateja, o katerima govori. Prvi, ki je omenjal Mateja, Marka, Luko in Janeza, je bil Irenej, leta 180 po Kr, več kot sto let po tem, ko so bile te knjige napisane.


Po mojem mnenju so evangeliji, ki so prispeli do nas neznani oz. anonimni, ne vemo njihovih imen in niso napisana na podlagi pričevanj očividcev. Toda pomembna točka , ki jo želim omeniti je, da četudi so bili evangeliji napisani s strani očividcev ali če vsebujejo pričanje očividcev, to ne pomeni zagotovilo, da so bili natančni! Pomislite na naš trenutni pravni sistem. Ali so očividci vedno natančni v svojem poročanju? Če je odgovor pritrdilen, zakaj se zahteva pri pričevanju na sodišču, da bo poklicano več očividcev in ne samo en očividec? Če bi bili očividci 100 odstotno natančni v svojih poročilih oziroma izjavah, zakaj bi potem potrebovali dodatne priče? Če želimo izvedeti, kaj se je zgodilo, bi mi preprosto le vprašali enega od njih. Očividci ne dajo vedno vseh informacij popolno in pravilno. Toda tudi če bi to storili, to ne bi bilo pomembno, saj se za Novo zavezo ne trdi, da je napisana s posredništvom očividcev in njo v resnici niso napisali očividci.


Pisci evangelijev so živeli 40, 50 ali 60 let po Jezusovi smrti. Evangelije so pisali v grščini, Jezusov jezik pa je bil aramejski. Ti pisci evangelijev so živeli v različnih državah (krajih) in so živeli v poznejših desetletjih. Kje so dobili informacije? Niso bili Jezusovi privrženci oz. sledniki in tudi ne trdijo, da so bili Jezusovi učenci. Evangelije so napisali drugi ljudje desetletja pozneje in v drugem jeziku in kje so dobili vse te informacije? (Odgovor) Slišali so zgodbe o Jezusu, ki so se prenašale leto za letom za letom, desetletje za desetletjem za desetletjem, dokler pisci evangelijev, ki so živeli v drugih državah in govorili druge jezike, niso slišali teh zgodb! Kaj se zgodi z vsemi temi zgodbami, ko se je končalo ustno prenašanje? Spremenile so se!


22


Pisci evangelijev se med seboj ne strinjajo, ker so se zgodbe, katerih prenos je bil končan, znova in znova skozi čas spreminjale, včasih pa so zgodbe spreminjali tudi sami pisci evangelijev!In to je tisto, kar vam ne morejo reči oziroma razložiti krščanski teološki učenjaki. Oni govorijo le na splošno o tem, kakšen je bil Jezusu in lahko povedo stvari, ki jih je storil Kristus. Toda oni vas ne morejo obvestiti o podrobnostih, s katerimi bi se strinjali. Zakaj se krščanski teologi ne strinjajo med seboj? Zaradi tega, ker je (v njej) veliko nasprotij in Biblija je zelo nezanesljiva knjiga.21


III. POGLAVJE


21 Bart Ehrman proti Craig Evansu,


https://www.youtube.com/watch?v=rhM5lbVBgkk.


23


DESET PAPIRUSOV IZ DRUGEGA STOLETJA


Kot smo že omenili v prejšnjem poglavju, trditev Cerkve, da ima na tisoče papirusov, ne more veljati za dokaz pristnosti štirih evangelijev, saj nas tukaj zanimajo različice kopij, ki so po najbolj izbranem mišljenju iz drugega stoletja in se nanašajo samo na štiri evangelije, pri čemer pustimo ob strani Pisma in Razodetje! Novozavezni inštitut za besedilno raziskovanje (The Institute for New Testament Textual Research (INTF)) je registriral samo deset rokopisov, ki morda izvirajo iz drugega stoletja. Vendar pa po resnem preučevanju vsakega papirusa posebej ugotovimo, da datum pisanja ni pravilen, ker temelji na paleografiji. Poleg tega so teh desetih papirusov odkrili pred kratkim, v dvajsetem stoletju, potem ko so se izgubili več stoletij, torej jih Cerkev skozi stoletja ni ohranila in ne ve, kdo jih je napisal, njegovo zanesljivost in zaupnost! Če teh papirusov niso ohranili in zaščitili predniki oziroma prvi, kako jih lahko navajajo oziroma pričajo o njih sodobniki!? Teh deset papirusov je:


1. Papirus (P52):


Zgodovina njegovega pisanja se med teologi razlikuje. Večina teologov odločno trdi, da sega v leto 125 po Kr., trdijo, da je to najstarejši papirus, ki ga najdemo v spisih oz. knjigah prvih kristjanov. Njihov namen s temi trditvami je, da poskušajo zavajati ljudi, da je bil ta kos papirusa morda prepisan neposredno iz izvirnega Janezovega evangelija in da so bile v tistem času kopije Janezovega evangelija razposlane oziroma razširjene v mnogih državah oziroma krajih. Ta kos papirusa so odkrili v Egiptu leta 1920.


Prav tako so njihove trditve poskus potrditve, da je bil Janezov evangelij napisan v prvem stoletju, saj so bile njegove kopije razposlane oz. razširjene v prvi četrtini drugega stoletja. Razlog za to je, ker se teološki učenjaki razhajajo glede datuma pisanja Janezovega evangelija, saj nekateri pravijo, da je bilo to v prvem stoletju, drugi pa, da je bilo v drugem stoletju. Če je bil Janezov evangelij napisan v drugem stoletju, to pomeni, da njegov avtor sploh (prvotno) ne bi mogel biti Janez, sin Zebedejeva in Kristusov učenec!


24


Drugi teologi trdijo, da ta papirus sega v leto 150, n.št., mnogi drugi učenjaki pa trdijo, da sega v leto 170, n.št. Večina najnovejših trenutnih študij kaže, da lahko ta kos papirusa izhaja iz drugega ali tretjega stoletje naše dobe. Študije iz univerze v Manchestru v Združenem kraljestvu,22 katera hrani ta kos papirusa, trdijo, da je najbolj verjetno, da izhaja iz konca drugega stoletja našega štetja.


Vendar pa je vse to zgolj prevara in špekulacije brez trdne znanstvene podlage, saj je bil datum pisanja tega papirusa ugotovljen po paleografiji (t.j. študija starodavnih spisov), ki preučuje metodo pisanja in primerjavo z nekaterimi zgodnjekrščanskimi spisi.Toda paleografija ne more določiti datuma pisanja tega kosa papirusa iz naslednjih razlogov:


● Če natančno pogledamo spodnjo sliko, ugotovimo, da je število navedenih besed na tem kosu papirusu premalo, da bi lahko določili način pisanja in natančno določili, v katerem letu je bil napisan!


● Paleografija ni znanost, ampak zgolj študija, ki lahko določi stoletje, v katerem je bil napisan neki papirus. Rezultat morda tudi ni točen, saj lahko pride do napake v stoletju, dveh ali celo treh. Toda, kako so uspeli doseči to natančno določitev oziroma identifikacijo tisti, ki trdijo, da datum pisanja papirusa sega v leto 125 ali celo 170 n. št.?


● Paleografija temelji na primerjanju stila pisanja nekega papirusa s slogom pisanja drugih papirusov istega stoletja. Kako se je torej lahko stil pisanje tega papirusa primerjalo s stilom pisanja drugih papirusov iz prve četrtine drugega stoletja, če prvotno sploh ne obstajajo papirusi, ki so bili (ohranjeni) v prvi četrtini drugega stoletja?!


● Paleografija temelji na primerjavi stila pisanja, na katerega vplivata dva dejavnika:


22 http://www.library.manchester.ac.uk/search-resources/special-collections/guide-to-special-collections/st-john-fragment/what-is-the-significance/


25


1) Časovni dejavnik: slog pisanja v angleščini, ki se je uporabljal v času Shakespearea, se zagotovo razlikuje od načina pisanja, ki se uporablja danes. Vendar ta opredelitev ni natančna. Tako danes, na primer, najdemo pri prevajanju verskih knjig v angleščino veliko razliko med prevajalci v stilu pisanja in izbiri besed. Nekateri pišejo v sodobnem jeziku in uporabljajo besede, ki jih najdemo v sodobnih knjigah, drugi pa hočejo povečati podobo svetosti tem verskim knjigam tako, da izberejo starodavne besede, ki bi lahko spominjale na Shakespearov slog pisanja. Zato je danes neko knjigo mogoče prevesti, vendar v pisnem slogu oziroma stilu, podobnem tistemu, ki je bil uporabljen pred 400 leti! Poleg tega duhovniki današnje grške pravoslavne cerkve opravljajo svoje molitve v starogrškem in ne v sodobnem grškem jeziku, ki se uporablja v našem času, vsi uradni dokumenti, ki jih je objavila grška pravoslavna cerkev, pa so napisani v starogrškem in ne v sodobni jezik, prav tako tudi vsi uradni dokumenti, ki jih je objavil papež v Vatikanu, so objavljeni v latinščini in ne v italijanščini!


2) Dejavni prostora oziroma mesta (kraja): kot vemo, so bili vsi starodavni papirusi, ki so prispeli do nas (so bili nedavno najdeni), napisani v grščini, toda v tistem obdobju so v mnogih državah govorili grški jezik in je bil razširjen. Vendar se slog tistih, ki so v Grčiji govorili grško, razlikuje od sloga tistih, ki so grško govorili v Egiptu, Siriji ali Palestini. Če torej rečemo, da želimo s pomočjo paleografije določiti način pisanja določenega papirusa, ali bomo ta stil pisanja primerjali s stilom, ki se uporablja v Egiptu, Grčiji ali Palestini ali kaj?


Dimenziji tega kosa papirusa sta le 9 x 6 cm, napisana na obeh straneh; na sprednji in zadnji strani. Sprednja stran vsebuje sedem nepopolnih vrstic iz Janezovega evangelija. Kot lahko vidimo na spodnji sliki, te vrstice vsebujejo le nekaj prekinjenih oziroma nepovezanih besed iz 18.poglavja, od 31. do 33. verza. Zadnja stran pa vsebuje le nekaj prekinjenih oz. nepovezanih besed iz 37. in 38. verza istega poglavja.


26


2. Papirus (P64):


Datum njegovega pisanja je predmet polemike oziroma razhajanja, saj nekateri mislijo, da je bil napisan v četrtem stoletju, drugi v tretjem stoletju in tretji v drugem stoletju, vsa ta približna določanja datuma temeljijo na paleografiji. Ta del papirusa so odkrili v Egiptu in vsebuje le nekaj prekinjenih oz. nepovezanih besed iz Matejevega evangelija, 26. poglavje, verzi 23–31.


3. Papirus (P67):


Ta papirus je dopolnilo zgoraj omenjenega (P64), torej oba sta iz iste knjige in vsebuje nekaj prekinjenih oziroma nepovezanih besed iz Matejevega evangelija, 3. poglavje.


27


4. Papirus (P90):


V skladu s paleografiji ga nekateri teologi uvrščajo v zadnje obdobje drugega stoletja. Odkrili so ga v Egiptu in vsebuje prekinjene oziroma nepovezane besede Janezovega evangelija, 18. poglavja, od 36. verza, do 19. poglavja, 7. verza.


5. Papirus (P104):


V skladu s paleografiji ga nekateri teologi uvrščajo v zadnje obdobje drugega stoletja.


Odkrili so ga v Egiptu. Sprednja stran vsebuje nekaj prekinjenih oz. nepovezanih besed iz Matejevega evangelija, 21. poglavje, verzi 34-37, zadnja stran pa vsebuje sled nejasne


28


pisave iz 43. in 45. verza istega poglavja. V tem papirusu ni 44. verza , kar pomeni, da je bila številka ponarejena in pozneje dodana oziroma vnesena v drugo kopijo!


6. Papirus (P77):


Prevladuje mnenje nekaterih, da datum njegovega pisanja sega v konec drugega ali začetek tretjega stoletja v skladu s paleografijo. Ta papirus vsebuje le nekaj pretrganih oz. nepovezanih besed iz Matejevega evangelija iz 23. poglavja , verzi 30–39.


29


7. Papirus (P103): Nekateri domnevajo, da je ta papirus dopolnilo zgoraj omenjenega (P77), kar pomeni, da izvirajo iz iste knjige. Ta papirus vsebuje le nekaj pretrganih oziroma nepovezanih besed iz Matejevega evangelija, 13. poglavje, 55. in 56. verz ter 14. poglavje, verzi od 3 do 5.


8. Papirus (P66):


Ta papirus je del zbirke papirusov, znane pod imenom Bodmer papirus, odkrit v Egiptu leta 1952 in je dobil ime po svojemu kupcu Martinu Bodmerju. Po besedah Martina Bodmerja zgodovina papirusa sega v začetek tretjega stoletja v skladu s paleografijo. Vendar je po obsežni študiji papirusa teolog Brent Nongbri potrdil, da sega v sredino četrtega stoletja, upoštevajoč njegovo obliko, njegovo literarno strukturo, uporabljeni način pisanja in njegov izvor. Toda raziskovalec bizantinske zgodovine Herbert Hunger je trdil, da morda ta papirus sega v drugo stoletje! Tako institut za raziskovanje novozaveznega besedila zanemarja datum (tega papirusa), ki ga je določil Martin Bodmer in to je tretje stoletje in datum, ki ga je določil po obsežnih študijah dr. Brent Nongbri in to je sredina četrtega stoletja, toda institut se oklepa oziroma drži datuma izhajanja tega papirusa, ki ga je določil Herbert Hanger, ki ni strokovnjak za paleografijo, ampak je raziskovalec bizantinske zgodovine, in to je, da je papirus napisan v drugem stoletju!


30


Papirus vsebuje naslednje dele Janezovega evangelija: od 1. poglavja, 1. verza, do 6. poglavja, 11. verza; od 6. poglavja, 35.verza, do 14. poglavja, 26.verza; 14. poglavje vsebuje tudi verze 29 in 30; 15. poglavje, verzi 2–26; 16. Poglavje vsebuje tudi verze 2, 3, 4, 6 in 7; od 16. poglavja, 10. verz, do 20. poglavja, 20. verza; 20. poglavje vsebuje tudi verze 22 in 23; od 20. poglavja, 25. verza do 21. poglavja, 9. verza; in 21. poglavje, vsebuje tudi verze 12 in 17.


9. Papirus (P75):


Ta papirus je del zbirke papirusov, znane kot Bodmer papirus. Datum pisanja papirusa po mnenju Martina Bodmerja sega v konec drugega stoletja ali v začetek tretjega stoletja. Vendar je teolog Brent Nongbri potrdil, da slog pisanja papirusa spominja na slog, ki je bil uporabljen v četrtem stoletju, saj je isti slog, kot je bil uporabljen v rokopisu Vatikanskega kodeksa (Codex Vaticanus) iz četrtega stoletja.


Ta papirus vsebuje naslednja poglavja iz Lukovega evangelija: od 3. poglavja, 18. verza do 4. poglavja 2. verza; od 4. poglavja, 34. verza, do 5. poglavja, 10. verza; od 5. poglavja, 37. verza, do 18. poglavja , 18. verza; in od 22. poglavja, 4. verza, do 24. poglavja , 53. verza.


31


Prav tako ta papirus vsebuje tudi naslednja poglavja iz Janezovega evangelija: od 1. poglavja, 1. verza vse do 11. poglavja, 45. verza; in 11. poglavje, od 48. do 57. verza; in 12. poglavja, od 3. verz, vse do 13. poglavja, 19. verz; in od 14. poglavja, 8. verz, do 15. poglavja, 10. verza.


10. Papirus (P98):


Ta papirus predstavlja le majhen del knjige Razodetja, od 1. poglavja, 13. verza do 2. poglavja, 1. verza. Po paleografiji nekateri menijo, da verjetno izvira iz drugega stoletja. Ker se ne nanaša na štiri evangelije, ki so tema te naše knjige, se o njemu ne bomo poglabljali.


32


11. Papirus (P46):


Ta papirus vsebuje nekaj Pavlovih poslanic. Po paleografiji nekateri menijo, da izvira iz konca drugega stoletja ali začetka tretjega stoletja. Ker se ne nanaša na štiri evangelije, ki so tema te naše knjige, se o njemu ne bomo poglabljali.


12. Rokopis (0189):


Ta rokopis vsebuje odlomke iz knjige Apostolska dela, 5. poglavje, od 3. do 21. verza. Nekateri menijo, v skladu s paleografijo, da najverjetneje izvira iz konca 2. stoletja ali začetka 3. stoletja. Ker se ne nanaša na štiri evangelije, ki so tema te naše knjige, se o njemu ne bomo poglabljali.


Povzetek tega poglavja:


1. Večina od teh desetih papirusov, ki jih je določil “Institut za raziskovanje novozaveznega besedila'', so večinoma kosi oziroma majhni deli, ki jih ni mogoče uporabiti za dokazovanje oziroma ne dokazujejo ničesar.


2. Vse, kar je omenjeno o datumu pisanja teh delov papirusa, so le domneve, ki temeljijo na paleografiji.


3. Zgodnja Cerkev ni ohranila nobenega od teh papirusov in ti so bili izgubljeni stoletja, dokler jih niso našli v Egiptu v dvajsetem stoletju.


4. Ko dobro pogledamo slike teh papirusov, se vprašamo: Kako lahko sodobna cerkev dokazujoč navaja te kose, ki jih očetje zgodnje Cerkve niso ohranili?!


5. Ti kosi papirusa nimajo znanega izvora, ni znano,kdo jih je napisal in pod nadzorom katere cerkve so napisani. Vendar pa trenutno v vseh sodobnih biblijskih izdajah najdemo podpis enega od patriarhov in pečat njegove cerkve ter celo uvod tega patriarha ali cerkve v tej določeni izdaji ali na Novi zavezi na splošno. Kar zadeva teh deset papirusov, ne najdemo nobene besede oziroma izraza, ki bi na primer govorila o tem, da so bile to kopije oziroma prepisi ali prevodi, ki jih je naredil ta in ta duhovnik pod nadzorom teh in teh duhovnikov in jih je odobrila komisija za recenzijo in jezikovni pregled in je izvršena kopija oziroma prepis in prevod, ki temelji na izvirni različici tej in tej, ki jo je ta in ta cerkev ohranile pod nadzorom tega in tega patriarha!


33


IV. POGLAVJE


NE OBSTAJA TAKO IMENOVANI IZVIRNI EVANGELIJ ZA ŠTIRI EVANGELIJE


Niti Cerkev niti očetje zgodnje cerkve se niso ukvarjali z ohranitvijo izvirnih evangelijev, ker ne obstaja tako imenovani ''izvirni evangelij''! Izraz "izvirni evangelij" pomeni, da je eden od Kristusovih učencev napisal izvirni evangelij in ga nato izročil enemu izmed svojih učencev od očetov zgodnje Cerkve ali ga je sprejela od njega ena od cerkva in ga shranila v svoji knjižnici! Toda to se ni nikoli zgodilo z nobenim evangelijem.


V resnici so zgodbe in dogodke, pri katerih je sodeloval Kristus (mir z njim), neznani ljudje opisali v več sto knjigah. Konec drugega stoletja so bile štiri od teh knjig izbrane in pripisane Kristusovim učencem, dali so jim lastnost svetosti, da bi pridobili njihovo sprejemanje pri ljudeh!


Racionalna vprašanja o izvirnih evangelijih:


Kot je dobro znano, so vsi evangeliji napisani na papirju in niso le ustne izjave, ki jih ljudje prenašajo ustno. Kje so torej izvirne različice oz. kopije teh evangelijev? Če je bil Janez, Zebedejev sin, avtor Janezovega evangelija, kje ga je napisal in komu ga je dal? Ali ga je dal določeni cerkvi? Kako se je potem pojavil ta izvirni evangelij? Ali je ta cerkev izjavila, da je pri njej izvirna verzija Janezovega evangelija in da ga je prejela iz roke Janeza, sina Zebedejevega? Ali je tam kakšna priča o tem? Kje je tista originalna različica Janezovega evangelija? Kako to, da ta cerkev ni ohranila svoje najpomembnejše knjige, ki jo je imela pri sebi? Če je bil Janez, Zebedejev sin, resnično avtor Janezovega evangelija, kako je mogoče, da najdemo v cerkveni definiciji tega evangelija izraz “najverjetneje je avtor tega evangelija Janez sin Zebedejev”?! Ali je stvar dvomljiva ali jasna s kategorično oz. odločno jasnostjo?!


34


V. POGLAVJE


PISMA NEZNANEGA IZVORA V NOVI ZAVEZI


Izvor in avtor Pisma Hebrejcem nista znana:


Da, Cerkev je svojo sveto knjigo sestavila iz knjig, katerih izvor in avtorji niso znani! Dokaz za to je Pismo Hebrejcem, to pismo je trenutno prisotno v Svetem pismu, čeprav Cerkev ne ve, kdo je njen avtor! Za izbiro imena avtorja tega anonimnega pisma je bilo predlaganih več imen, kot so Papež Klement I.,Barnabé, Pavel, Luka, Apolon, Priscile in drugi. Do četrtega stoletja je v zahodnih cerkvah prevladovalo mnenje, da je bil avtor Pisma Hebrejcem Klemen Rimski (Papež Klement I.), kasneje pa se je spremenilo mnenje in je pripisan apostolu Pavlu. Vendar je Tertulijan to pripisal Barnabi, Origen pa je menil, da bi bil lahko pisec Luka, evangelist. Sprašujemo se, kje se je pojavila ta poslanica oziroma pismo in zakaj Cerkev ne pozna imena njenega avtorja. Kje je Cerkev našla to poslanico oziroma pismo? Ali jo je ena od cerkva predstavila, a je pozabila omeniti, kdo je bil njen avtor? Zakaj je Cerkev to pismo uvrstila oziroma dala v svojo Sveto knjigo in jo pripisala kot Božjo besedo, ki jo je navdihnil Sveti Duh?


Čeprav avtor tega pisma ni znan, ga je izvirni prevod Svetega pisma kralj James imenoval kot "Pavlovo Pismo Hebrejcem". Vendar je bilo to pripisovanje Pavlu le domneva brez dokazov, saj so zadnje raziskave pokazale, da je to pripisovanje Pavlu napačno.23 Način pisanja te poslanice in način pisanja Pavla je na splošno zelo različen, teološki pristop je drugačen, duhovna izkušnja je drugačna in uporabljen grški besedni zaklad je drugačen. Poleg tega v današnjem času Cerkev in teologi tudi zanikajo, da je avtor tega pisma Pavel!24


VI. POGLAVJE


23 Powell, Mark A. Predstavitev Nove zaveze: zgodovinska, literarna in teološka raziskava. Baker Academic, 2009.


24 Ellingworth, Paul (1993). Novi mednarodni komentar grške Nove zaveze: Poslanica Hebrejcem. Grand Rapids, MI: Wm. B. Eardmans Založništvo Co. str. 3.


35


HITER PREGLED ZGODOVINE NOVE ZAVEZE


Jasna razlika med štirimi evangeliji in drugim stoletjem našega štetja:


V tem komentarju zgodovine Nove zaveze se bomo omejili na točke, s katerimi se Cerkev soglasno strinja, tako da bodo te točke kategorično dokazljive, tako da bodo stvari spoštovanemu bralcu jasne v dokončni oz. neovrgljivi obliki, z Božjim dovoljenjem.


1. Uvod uradne grške pravoslavne cerkve v njeni izdaji Svetega pisma v grščini se glasi:


"Po Kristusovem prihodu v prvem stoletju našega štetja je bila Biblija kristjanov, ki so jo sprejele vse cerkve, samo Stara zaveza (takrat se ni imenovala Stara zaveza, ker izraz Nova zaveza še ni bil uveden, zato se je takrat imenovala Stara zaveza "Biblija" ali "Zakon in preroki") in so se vsi izrazi, kot so "Sveto pismo pravi", "Zakon pravi" ali "kot je rečemo v prerokih", nanašali na Staro zavezo."25


2. Pisateljica Karen Armstrong pravi:


»Tako kot druge skupine so bili tudi Judje razdeljeni v sekte, ki so bile v sporu. Prvi kristjani so se smatrali za pravi Izrael in se niso nameravali ločiti od judovstva ... Prvi kristjani so še naprej živeli kot Judje in se držali svoje vere ... in še naprej posvečevali Toro, spoštovali soboto in spoštovali zakone, povezani s hrano (to pomeni, da ne jedo svinjine in druge hrane, ki je Judom prepovedana).«26


3. Karen Armstrong pravi tudi:


"Tri leta po Kristusu se je Pavel spreobrnil v krščanstvo zahvaljujoč razodetju, ki ga je prepričalo, da ga je Kristus postavil za glasnika, da pokliče nejudovske (poganske) narode k veri v Kristusa. Vendar Pavel ne samo, da nikoli ni osebno spoznal Kristusa, ampak je bil sprva do njega sovražen, vendar po spreobrnjenju v krščanstvo je


25 Uvod Nove zaveze uradne grške cerkve znotraj grškega evangelija, ki jo je objavilo Grško


evangeličansko društvo, stran 1479, na naslednji povezavi:


https://www.scribd.com/doc/143640673/Η-ΑΓΙΑ-ΓΡΑΦΗ-ΣΤΗ-ΔΗΜΟΤΙΚΗ-ΝΕΟΕΛΛΗΝΙΚΗ- Έκδοση-Ελληνικής-Βιβλικής-Εταιρίας


26 Karen Armstrong: Zgodovina Biblije str.45.